Naslednje informacije so transkript 56 minutnega posnetka znotraj mojega transa. Osnovna vprašanja katera so zastavljena so izbrana iz strani naše bralke Slavice iz Dunaja. Hvala Slavica.

Zakaj sebi tako težko oprostimo napake?

1. Zakaj sebi tako težko oprostimo napake, ali je to stvar ega, ki si ne želi priznati lastne povprečnosti ali kaj drugega?

Pravijo, da mi nimamo toliko problemov z svojimi napakami, kot jih imajo drugi. V resnici mi si kot ljudje kar hitro odpustimo, oziroma razumemo zakaj delamo stvari, ki jih delamo. Bolj konflikt z drugo osebo, ali pa, ko nam drugi zamerijo nas spravi v dilemo. Ali smo prav naredili ali ne.

Bolj reakcije ljudi?

Če reakcije ne bi bilo, ne bi dvomili vase. Z dvomom drugih v nas, dvomimo vase.

Se, da to omilit? Kaj bi človek lahko naredil, da se zmanjša ali celo znebi tega dvoma?

Si predstavljati tisto situacijo brez druge osebe v igri. Če bi bila tista v redu s tem, kaj bi naredil/a. Če bi bil partner v redu s tem, da grem, bi ga/jo pustil/a? Tako določimo ali je naša odločitev za nas ali ne.

Ona govori o napakah, napaka je šele, ko ti drugi to pokaže?

Ja, drugi ti dajo na znanje, da si ti napako naredil.

Če ti službo pustiš in si siguren, kaj pa, če gre oseba pa najde službo veliko slabšo od tiste, ki jo je imela? To bi lahko rekel človek, da je napaka?

Aha, v takem kontekstu.

Ja, prav v primeru napake. Si naredil, zakaj tako težko oprostimo? Obstajajo filozofije, da to zato, ker smo ljudje in je to človeško.

Pravijo, da je to bolj, ker nas napake mečejo iz zone komforta. Ponavadi je napaka, da padeš – oziroma misliš, da padeš na en nivo nižje. Potem vsak nivo ali nižje ali višje je iz zone komforta.

Se Pravi je lahko tudi boljša služba napaka?

Ja. Zona komforta v tem primeru.

Tudi z osebami?

Ja, si v zoni komforta s tisto osebo. Če je to razumljivo.

Tukaj pravi, ali je to prevelik ego, ki si ne želi sprejeti lastne povprečnosti, to je to?

Težko je te stvari razlagati, ker je zelo odvisno od situacije. Je zelo široko. Poskušajo nekaj velikega opisati na zelo ozko. To je lahko in lekcija, karakter, izkušnja, vse.

Lažje bi bilo, če bi oseba opisala svojo napako?

Ja.

2. Ali na ta svet prihajamo samo po izkušnje? Kot, da bi se naša duša zabavala kot igralec v filmu ali pa imamo kakšno večjo vlogo, ki se jo ne zavedamo ali pa samo redki izvejo kaj je to?

Pravijo, da vsaka duša vsak človek ima neko vlogo na tem svetu ampak ne tako začrtano kot mi mislimo. Bolj je samo, da je že tukaj, je njena vloga.

Že samo bivanje na zemlji?

Ja, kot igralci v filmu ampak ne veš kateri film. Kar greš na avdicijo in vidiš kaj se zgodi. Večjo vlogo, kot jo imajo povprečni ima samo peščica ljudi na zemlji.

• Edit: To je tudi ena tematik, ki sva jo že obdelala in spraševala. Cel članek, lahko preberete tukaj. Pomemben del oziroma, kar se veže na to tematiko pa lahko preberete v spodnjem odseku.

”Kaj to zate pomeni, ki imaš dostop, do teh 25 si ti ena teh, ki dela to zaradi balansa? Ali se da še višje iti?”
Še višje se da, ne vidijo še kaj je na moji poti ampak zaenkrat sem na nivoju do kamor se lahko pride. Tisti, ki pridejo nad tisti nivo ni ravno kar mi mislimo. Za nas in za okolico je nivo, do katerega lahko duša maksimalno pride dovolj in na višjem ni več koristi za človeka. Od tistih par deset ljudi, ki gredo ni da oni to delijo naprej. Kot, da bi bili tam ampak, če tisti, ki so nas naredili rabijo kaj. Tam so kot njihovi agenti. Ne bi bilo koristi, ker se ne da dati naprej ker ni nič za dati naprej. Je neka povezava ampak je celo mogoče, da bi tista oseba vizualno imela slabše stanje, kot pa oseba, ki je na nivoju duše.”

Ni glede stanja je odprtost na drugem nivoju, ki uravnava ravnovesje na zemlji in z financami, projekti. Z vsem, zemljo in podobno. Vsi ostali, pa se naša vloga konča na zemeljskem nivoju. Na način tega, da smo tudi drugim, kot ljudje ‘’angeli varuhi’’ (več o tem v prihodnjih člankih), pomagati drugim, ko rabijo, če smo mi pravilni za to. Težka vprašanja, malo se medejo.

Je to del naše vloge, da damo roko, ko jo nekdo rabi?

Ideja je, da vsaka oseba sproža določene signale za neko pot, po kateri gre. In naša naloga je, da sprožimo te signale in, da jih sprejemamo. Tako se naša vloga konča. Biti pomagan in pomagati.

Kot mravlje, ki se srečajo in tipajo, če potrebujejo kaj?

Ja, smo eno veliko mravljišče.

Se Pravi neka interakcija?

Ja, naše se konča v peskovniku, od višje povezave ne bi bilo koristi. Ker ne morejo za vsako stvar, ki jo mi rabimo poslati novega človeka. Fizično ne more nova oseba priti dol. V dveh mesecih ne more tista oseba imeti 30 let. Igralci za filme, že morajo biti na avdiciji. To se da rešiti edino z denarjem. Tvoja duša ne rabi pomoči, ker je plačilo čista transakcija. Ne rabi iskati ljudi, ker jih plača. To je možnost v današnji sociali.

• Edit: To se nanaša na že obdelano temo družine, njenega pomena in pomen neke skupine ljudi. Pomemben del si lahko preberete spodaj. Celotni članek pa tukaj.

”Ideja, zakaj se razmnožujemo, je, ker smo v skupinah bolj varni, ne v družinah, ampak v skupinah. Ker smo se tako močno razvili, nas je na svetu toliko, da to ni več potrebno. Smo lahko samostojni, prej fizično nismo mogli biti. Zdaj pa človek lahko gre skozi življenje sam. Prej to ni bilo mogoče zaradi hrane in podobnih stvari.”

3. Od kod izvira ljubezen? Ponavadi rečejo, da iz srca ampak ne vem, če je to to.

Fizično? Ali izvor?

Lahko oboje?

Ja. Pravijo, da koncept kakor cela zadeva pride iz duše. Ker je duša v tem primeru kot program, ki se konstantno uči. Prejšnja življenja so njena učna doba.

• Edit: Na temo spomini duše se nanaša članek, ki ga lahko preberete tukaj. Pomemben del pa spodaj.

”Duša se spomni vsega, vendar ali se zavedamo teh spominov na naši življenjski poti, je drugo vprašanje.”

Skozi druge ljudi se uči in je konstantno v nekem obdobju učenja in skozi te zadeve dobiva hormonske signale. Določene stvari povezuje z hormonskimi signali fizično v telesu. Sreča neke vrste. Sreča je povezana z ljubeznijo na nek čuden način. Potem, kot Pavlov eksperiment. Zvonček, hrana, zvonček hrana. Ljubezen je privzgojena, ker jo povezujemo z pozitivnimi stvarmi.

In njej je to všeč zato potencira?

Ja. Ona iz prejšnjih življenj vidi. Vidi psa kako, ga otrok boža. In je otrok srečen. To si zapomne. Vidi drugega psa kako osreči človeka in ona vidi psa in sproža tisto srečo ali ljubezen. Vse je en velik vzorec. Kot otrok, ki se ne zna smejati kasneje pa postane naravno.

Duša lahko opazuje punčko, ki boža psa, tisto v njej nekaj sproži? Neke hormone?

Ja, ker vidi, da je punčka srečna.

Njeno učeno opazovanje sproži nekaj v njej?

Ja, hormonskega.

In, če je to njej všeč po potencirala?

Ja, in se uči kaj sproža tisto zadevo. Na Primer objemi in podobno. Sprožijo nek način ljubezni. Tiste zadeve niso ljubezen, ampak sprožajo ljubezen, ker to jemljemo za ljubezen. Cel ta cikel je.

Kje se pa duša nauči ljubezni? Prihaja iz srca in duše?

Ja, prihaja iz izkušenj in zgodovine. Kakršne koli zgodovine.

Se Pravi, ko rečemo, da za dušo ‘’poglej v srce’’ ‘’govorim iz srca’’ je to res?

Ja, nekaj takega. Dajmo reči, da v prejšnjih življenjih te duše ni bilo iskušnje ljubezni. Ker je pa prvič na tem planetu, bi se morala na novo tukaj učiti. In bi se razlikovala od osebe, ki je imela to že v prejšnjih življenjih. Te zadeve so zelo privzgojene, so že toliko let med nami, tisočletji. Objemanje, božanje. Partnerstva, prijateljstva. Vse to.

Dajmo reči, da je duša prvič tukaj in ne ve kaj je to ljubezen. V tem življenju se ne bi mogla naučiti ljubezni? Je prekratko?

Ni prekratko, pravijo, da se da v parih letih. Ampak je odvisno od lekcije koliko tega dobi, koliko tega vidi. Če bi v istem življenju bila sama v jami ne, se nebi naučila. Ampak, če bi se rodila v normalni družini pa ja. Vendar bi bilo lahko zelo očitno že kot otroku, da ni običajen/a. Bi se videlo.

Če je duša že dala toliko življenj skozi in se je tudi zaljubila, se zanjo ni tak problem zaljubiti tukaj?

Ne.

Ni učne dobe?

Ne, ker je že znano. Je znan proces.

Kaj to duša sproži, ko nam je nekdo všeč? Je možno, da je moji duši všeč tvoja duša? Vidi moja duša kaj več kakor, jaz?

Pravijo, da je težko ločiti, ker ljubezen pa zaljubljenost ni isto. V smislu partnerstva je to za razmnoževanje. Oni so bolj gledali ljubezen kot koncept za vse. Tudi do prijateljstva. Brata, sestre, psa, mačke. Ljubezen kot čustvo. Imeti nekaj rad, skrb, negovanje. Pravijo, da partnerstva so večina na razmnoževalski bazi oziroma na neki fizični ravni atrakcije. Fizična privlačnost, ni neke nege. Večina časa.

Zakaj pa potem ljubezen usahne? Je možno, da imaš nekoga rad, pa ga po določenem obdobju nimaš več rad?

Pravijo, da odvisno koliko ga imaš rad. Odvisno od situacije ampak pravijo da, če imaš nekoga rad, bi ga moral imeti od začetka do konca. Ne vidijo, da bi usahnilo, ker potem nikoli ni bilo.

Se Pravi v teh zakonskih zvezah ni dosti ljubezni? Razen redki primeri, ki se srečajo pa ostanejo skupaj do konca?

Ja, to je v zvezi z dušo. Duša, da ima drugo dušo rada oziroma človek drugega človeka. Je kot rezoniranje. Globlja zadeva je vse skupaj, ni za sprejemanje napak ali prednosti tiste osebe. Gledaš tisto osebo, kot tisto osebo, ne napake. Zakaj se ljudje ločujejo in te zadeve, je zaradi napak. Ampak, če imaš ti to osebo rad ni napak, je tista oseba. Teoretično bi lahko imel rad tudi shizofrenija ali bipolarca. Ni koliko minusov ima oseba, je čisto nekaj drugega.

Se Pravi ljubezni ni na tem svetu tako pogosto, prave ljubezni?

Ljudje tega ne iščejo oziroma prepoznajo. Ni da tega ni, to bi vsi lahko imeli. Ni vedno tako estetično za nas. Ni vedno, romanca, ki jo mi želimo. Zavedeni smo, da ni toliko razburljivo.

Ljubezen je lahko dolgočasna?

Ja, samo gre. Potem si pa ljudje dramo delajo, da se imajo z nečem ukvarjati. Ločitve, to je vse neke vrste…

To imajo dvojčki?

Ja, pri ljudeh je redkeje. Statistika je na njihovi strani. Ljudje lahko za razvedrilo dajo na led osebo, ki jo imajo radi. Za nekaj ‘’več’’ nekaj, ki te spodnese. Ljubezen ne bi smela biti pretresljiva, ker ni nič za pretresti. Ni sprejemanje, bolj kot želja po deljenju življenja s tisto osebo.

Zakaj pa mi potem to razvedrilo iščemo?

To so naš čustvene špice -viške, kot sladkor ali droga. To že ljudje pravijo, da toksični odnosi nam dajo največji občutek, da smo živi.

Kot drogeraši?

Ja, potem, ko pa dobijo normalno količino jih ne zadane. Ni smisel se navaditi tistih viškov, smisel se je navaditi abstinence viškov. Naučiti se biti brez.

To je močan zalogaj za človeka?

Ja, zato alkoholiki večina časa v celoti nehajo piti, ker se je težko kontrolirati. Naše viške bi morali najti drugje. Če se oseba išče skozi odnose, naj se išče skozi šport ali skozi živali. Risanje. Nekaj kar nima fizičnih posledic, ker to pusti posledice na nas in duši. Kar mi dajemo skozi dajejo tudi drugi okoli nas, ni to dobro iz spoštovanja do njih. Zato ljubezen pri partnerjih običajno mine po tem, ko imajo otroke. Ker zbledi nagon proti tisti osebi. To so bili hormoni. Če gledajo okvirno, bi se pravo ljubezen dalo videti pri ljudeh, ki so skupaj brez otrok.

Ker nimajo razloga za biti skupaj?

Ja iz nekega fizičnega načina. So skupaj, samo zato, ker hočejo biti skupaj.

Bi lahko tvoji pri nekomu prepoznali ljubezen ali zaljubljenost?

Ja, oseba bi že morala vedeti nekje v sebi, ampak bi se dalo.

 

 

Všeč članek? Postanite član in pridobite dostop do vseh 🙂 TUKAJ